Pi.Roman 2.0

Golažijada 2011, prihajamo!

Objavil Pi.Roman dne 31.05.2010

Pred dobrim mesecem sem na na pol uradnem sestanku zavoda Zlata leta na pol v šali predlagal, da bi lahko predstavniki zavoda sodelovali na Golažijadi v Mozirju. Prvi je idejo pograbil Vid in zelo resno takoj privolil, Jaka pa tudi ni zaostajal in je navdušeno potegnil z njim. Sam sem opozoril, da golaža še nikoli nisem kuhal, ampak če imam dva entuziasta zraven, da potem pa gremo. Sicer sta tudi Jaka in Vid imela le minimalne izkušnje, a bili smo enotnega mnenja, da se bomo še enkrat prej dobili in poizkusili doma, potem pa  bomo videli. Naša samozavest se je prenesla tudi na Katarino, Peter, ki je sicer na sestanku manjkal, pa je bil nad idejo naravnost navdušen.

golažijada-mozirje-komisija-prihaja

Lej, komisija že prihaja. Hitro reživa čebulo!

Res smo se dobili 10 dni pred napovedano Golažijado in nad rezultatom smo bili navdušeni. Prvi zlatoletniški golaž je uspel! Sicer smo imeli samo 1 kg bočnika in 1 kg čebule (kar je trikrat manj od količin na golažijadi), a nič ne dé.

Težko pričakovana sobota, 29. maja 2010 se je približevala in vsi smo bili na trnih. Delno zaradi pozitivnega pričakovanja, delno pa zaradi neprijetnih novic, ki so pripeljale do tega, da se Vid in Peter ne bosta mogla udeležiti veselega dogodka v Mozirju. Z Jakom in Katarino smo bili vseeno odločeni, da bomo golaž skuhali. Vid je posodil odličen 10-litrski litoželezni kotel, za vzpodbudo pa nam je natočil tudi nekaj litrov rujnega iz sodov Kleti Bistrica. Dan pred dogodkom sem z mamo kuharico naštudiral še zadnje detajle. Zaupala mi je nekaj malih skrivnosti velikih mojstrov, ponudila nekaj svežih začimb z vrta (sveži majaron je vsekakor boljši od kupljenega suhega), nato pa sem zvečer vse potrebno zložil v avto in mirno pričakal sobotno jutro.

Vreme je bilo čudovito

Edina skrb je bilo vreme. Napoved je bila namreč bolj klavrna.1 V sobotno jutro sem se zbudil že pred pol sedmo, saj sva bila z Jakom2 dogovorjena, da ga obvestim, kakšne so razmere. Na vzhodu je sonce kukaklo izza oblakov, zahodna stran, ki je sicer za naš konec bolj kritična, pa je bila čisto jasna. V trenutku prebujen in prešerne volje sem mu poslal SMS, naj le pride s svojo družinico v prelepo Zgornjesavinjsko dolino.

Komisija ocenjuje, le kaj bodo zapisali?

Na trg sva prišla nekaj minut pred deseto, ko je bil napovedan prevzem čebule in mesa, potem pa naj bi začeli s pripravo in kuhanjem. Na najino presenečenje je že večina ekip bila na svojih mestih. Vsi so že lupili in rezali čebulo. Hitro sva se jim pridružila in začela z delom. Olupiti in narezati 4 kg čebule za dva laika ni mačji kašelj in tako se je zgodilo, da je komisija prišla na prvi obhod, ko so že vsi ostali pražili čebulo, midva pa sva jo še vedno rezala. Sicer sva bila prepričana, da bova imela časa dovolj (do 14:00 je bilo treba oddati vzorčno porcijo golaža komisiji), a vseeno nama ni bilo. Ocenjevale so se namreč različne stvari, med drugim tudi organiziranost in usklajenost pri delu. Verjetno v prvem krogu nisva dobila najboljših ocen. Sicer se s tem nisva preveč obremenjevala, saj nama je bilo pomembno predvsem sodelovanje in končni rezultat. Slednji pa je bil po najinih ocenah in tudi po mnenju tistih, ki so ga preizkusili, zelo dober.

Mozirski trg je spet zaživel

Že samo vzdušje na dogodku je bilo res super, ko pa sta dve gospodični prišli do naju, če si lahko vsaka rezervira po 4 porcije, sva vedela, da sva na pravi poti. Malo pred drugo uro sem odnesel skodelico z najinim golažem komisiji, Jaka pa je začel deliti porcije. Mislim, da ni minilo 10 minut in 10 litrov golaža je zmanjkalo. Zadnji trenutek je Jaka spomnil, da moramo dati na stran še nekaj za nas, sicer bi ostali brez. Mmmm, res je bilo za s kruhom pomazat. Vem, da samohvala ni najlepša, ampak midva sva bila s svojim golažem res zadovoljna.

Mojstra ob kotlu :)

Ko sva na koncu izvedela, da je tudi strokovna komisija (res so bili strokovnjaki, piše na www.mozirje.eu) najin golaž ocenila z zelo dobro oceno (za pol točke sva zgrešila tretje mesto, kuhalo pa je 35 ekip), sva sklenila: “Golažijada 2011, prihajamo!”

D d d d drugo leto bova m m m midva tud na zmagovalnem odru (je rekel Pajo) :)

Za zaključek naj še pohvalim organizatorje. Vinko Matjaž in njegovo društvo Kralj Matjaž, ki se trudi oživiti dogajanje v mozirskem trgu, se je res izkazalo. Organizacija je bila brezhibna, trg pa je resnično zaživel. Lepo je bilo videti vedre in nasmejane obraze od blizu in daleč, ki so radovedno pogledovali v kotle in se zapletali v pogovore z nami, ki smo jim kuhali kosilo. Vreme je zdržalo. Verjetno so tudi oni zgoraj uživali v vonjavah, ki so se širile v nebo in niso imeli srca, da bi nekaj tako lepega pokvarili.

P.S.: Fotke so Kandeline. Svoj vtis je zapisal tudi Jaka. Uradna stran Golažijade je www.mozirje.eu.

P.P.S.: Društvo Kralj Matjaž za 17. julij napoveduje tudi Roštiljado. Glejte, da je ne zamudite!

P.P.P.S.: Na golažijadi sva delila tudi magnetke z babico Zlatko. Všeč je bila tako babicam in dedkom, kot vnučkam in vnučkom, pa tudi tistim vmes. Poglejte spodnjo fotko! Članica motokluba Angeli ceste je babico namestila na svoj “metalski” brezrokavnik.

Babica je všeč tudi Angelom ceste :)


---------------------

  1. pogoste krajevne plohe in nevihte[nazaj]
  2. ki živi v Ljubljani[nazaj]
Moj RSS naslov je http://feeds.feedburner.com/Piroman
Kaj je RSS in zakaj ga priporočam tudi Vam, si preberite tukaj.
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Komentar | Tagi: , , | 3 komentarjev »

Elektrika za avtodom je “na žetone”

Objavil Pi.Roman dne 13.05.2010

Vremenska napoved se je uresničila. Že v noči iz četrtka na petek je začelo deževati.1

Namenila sva se proti največjemu pristaniškemu mestu v Nemčijji, Hamburgu. Katarina se je dogovorila za obisk zasebnega galerista Inga Lüthjensa, ki je mahnjen na kitajsko sodobno umetnost, kar je njej prišlo še kako prav. Pri pisanju diplome na to temo je namreč težko priti do literature in drugega ustreznega gradiva, on pa se je ponudil, da nama razkaže svojo zbirko, mogoče pa naju celo pospremi pri ogledu mesta.

Akumulatorji Adrie Matrix so sicer bili še polni, a pred odhodom iz Niebülla sva še hotela napolniti akumulatorje najinih mobilnih telefonov in prenosnih računalnikov, zato sem avtodom priklopil na zunanji električni vir (220 V). Omarica ob robu parkirišča ima več vtičnic, mini zaslon in režo za kovance. S pritiskanjem edinega gumba na omarici sem izbral številko proste vtičnice, v režo vrgel evrski kovanec2 in na prikazovalniku se je izpisalo, da imam na voljo 2 kWh. Dovolj dolg kabel morate seveda imeti s seboj.3 Priklop na zunanji električni vir je viden tudi na komandni plošči v vozilu, tako da natančno vem, ali zunanje napajanje deluje ali ne.

Kot se za električarjevega sina spodobi, sem spoje podaljška improvizirano zaščitil pred vlago. Okoli spojene vtičnice in vtikača sem ovil plastično vrečko, da bi s tem preprečil vodnim kapljam, da naredijo kratek stik in v najboljšem primeru skurijo kakšno varovalko, v najslabšem pa bi skuril še kakšno napravo v avtu.

Če odštejem dež in 20-kilometrsko kolono pred Hamburgom je vožnja minila brez posebnosti. Zastoji so nastali, ker je Hamburško pristanišče praznovalo 821. obletnico. Po radiu sva slišala, da v mestu ta konec tedna pričakujejo cel milijon obiskovalcev, ki naj bi si prišli pogledat različna plovila.4 K sreči sva kolono zapustila še pred centrom mesta in se tako izognila polžjemu premikanju po avtocesti.

Ob omembi kolone moram povedati še, da Adria Matrix pritegne veliko pogledov. Ko smo se počasi pomikali naprej (na desnem pasu nam je šlo malo počasneje, kot tistim na levi), si je veliko ljudi z zanimanjem ogledovalo najin „rajzemobil“. Že pri vožnji na sever sem na postajališčih opazil, da si marsikdo ogleduje najino vozilo in sem se počutil kar rahlo frajersko. V tej koloni sem se še posebej potrudil, da bi dajal vtis skuliranega mladca, ki ve kaj hoče in je zato izbral Adrio Matrix. ;)

Mimogrede še cukrček za tiste, ki ste alergični na nenehna popravila naših (slovenskih) avtocest. Tudi za prečkanje Avstrije je treba kupiti vinjeto. Desetdnevna stane 7,5€. Poleg tega pa še posebej plačati predore. Karavanški stane 6,5€, Tauern in Katschberg pa skupaj 9,5€. Pri tem pa sva vsaj polovico poti vozila po tako zožanih pasovih, da je prehitevanje mogoče le redkokje. Omejitve hitrosti so na teh delih med 60 in 80 km/h. V Nemčiji cestnin sicer ni, delo na cesti je pa marsikje. Očitno nas je na cestah toliko, da enostavno drugače ne gre.


---------------------
  1. O vetru ne bi zgubljal besed. Na tem območju piha praktično vedno.[nazaj]
  2. drobiž je dobro imeti na zalogi[nazaj]
  3. Dovolj dolg pišem zato, ker ni nujno, da se boste lahko vedno parkirali poleg elektro omarice[nazaj]
  4. Med drugim so napovedali Queen Mary II in največjo ladjo, ki jo poganja samo sončna energija.[nazaj]
Moj RSS naslov je http://feeds.feedburner.com/Piroman
Kaj je RSS in zakaj ga priporočam tudi Vam, si preberite tukaj.
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Prvič z avtodomom | Tagi: , , , , | 8 komentarjev »

V avtodomu je (skoraj) vse na plin

Objavil Pi.Roman dne 9.05.2010

V četrtek sva se zbudila relativno zgodaj, zunaj naju je pozdravilo sonce. Na hitro sva naredila načrt. Higiena, zajtrk, praznjenje rezervoarja z umazano vodo, polnjenje rezervoarja s svežo vodo, nato pa z vlakom proti Syltu.

Plaža na Syltu je kot v filmih. Le kje se skriva Mitch Buchanon?

Noči na severu so hladne, zjutraj je bilo le kakih 5 stopinj Celzija. Brrr. In jaz naj bi se tuširal! Idealna priložnost, da preizkusiva ogrevanje, sem si rekel. Grelec za vodo sem navil do konca in že po nekaj minutah sem imel toplo vodo. Tušu je v avtodomu res skromno odmerjen prostor, a sem se uredil1 brez večjih težav. Mi je pa relativno hitro zmanjkalo tople vode. Pri 110-litrskem rezervoarju je pač treba varčevati in verjetno so zato snovalci tovrstnih hiš na kolesih izračunali, koliko tople vode naj bi porabil za tuširanje. Pri tem ne pozabite še dejstva, da se v najini Adrii Matrix2 vse ogrevanje, kuhanje ter v večji meri tudi hlajenje izvaja s pomočjo plina in je treba tudi pri tem varčevati. Iz navodil za uporabo je sicer razvidno, da imajo nekateri modeli možnost ogrevanja tudi z elektriko, a to pri najinem ni opcija. Na elektriko lahko deluje le hladilnik, a tega nama zavoljo nizkih zunanjih temperatur sploh ni treba vklapljati.

*S seboj voziva 2 klasični jeklenki, zato je treba biti varčen. V Nemčiji je namreč težko priti do sveže zaloge, saj imajo drugačne jeklenke in jih zato ne morete zamenjati. Treba je najti nekoga, ki jeklenke polni, pa še tam je vprašanje, ali imajo prave nastavke za navoje na naših jeklenkah.

Postajališče za avtodome v Niebüllu je povsem v centru mesteca. Zelenica velikosti malega nogometnega igrišča ima v enem kotu elektro omarico, na drugem koncu pa postajo za odpadno in čisto vodo. Vse deluje na kovance za 1€. 2kWh elektrike, 5 minut odprta loputa za odpadno vodo ali 100 litrov čiste vode. Vse po en evro.

Preden sva se odpravila na vlak, sva še hotela izprazniti rezervoar odpadne vode (uporabniki tega avtodoma pred nama so ga očitno pozabili sprazniti) ter se oskrbeti z novo zalogo sveže vode. Zapeljal sem do postaje za oskrbo in doživel prvi stres. Ko vržeš v avtomat evrski kovanec, se odpre roleta za odpadno vodo. Presenečen sem ugotovil, da je za roleto samo luknja, nikjer pa kakšne cevi, da bi odplake iz avta speljal v odtok. Avtodom ima namreč v zadnjem delu vozila na voznikovi strani le ventil in cev, ki je dolga približno toliko, kot izpušna cev. Torej ni šans, da odpadno vodo naciljam v tisto luknjo v postaji, ker curek ne bo padal vanjo ampak bi šlo vse mimo. McGyverska rešitev se je porodila Katarini. „Imava kakšno vedro?“ je vprašala. „To pa imava,“ sem se spomnil. Lepo počasi sem začel natakati odpadno vodo3 v vedro in jo pretakati v luknjo. Po nekaj minutah pa se je roleta na postaji samodejno zaprla. Da sem spraznil rezervoar, sem potreboval še dva evra. Veliko bolj praktično bi bilo, če bi imel v prtljažniku kakšno cev z dovolj velikim premerom. Tako bi vsekakor zaključil prej kot v petih minutah in bi en evro zadostoval.

V to luknjo naj bi izlil odpadno vodo

Če bi imel cev z večjim premerom, bi bilo lažje in hitreje

* V nekem članku sem prebral, da so te postaje zelo različne. Pri nekaterih cevi za izliv odpadne vode ne bi potreboval, saj samo zapelješ nad nekakšno rešetko, odpreš ventil in pustiš, da izteče.

Natakanje sveže vode tudi stane 1 evro. Če imaš pri sebi vse potrebno. V prtljažniku je sicer bila cev, kakršno doma uporabljam za zalivanje vrta (z Gardeninim sistemom za spajanje na klik), primernega nastavka, da bi cev „kliknil“ na pipo pa ne. Tega sem odkril šele dan kasneje. Vseeno nama je uspelo tako, da sem cev pač vtaknil v izliv in jo ves čas natakanja trdno držal. Najin avtodom ni imel kakšnega posebnega senzorja, kdaj je rezervoar poln. Meni so rekli, da je to takrat, ko začne voda teči čez rob. Logično, kajne? :)

Ko sva avtodom oskrbela s svežo vodo, sva ga postavila nazaj na parkirno mesto in se odpravila proti železniški postaji in na otok, ki ima peščeno plažo tako dolgo, kolikor je dolga celotna slovenska obala. O tem, kako sva preživela dan, se je razpisala Katarina, tako da jaz ne bi preveč. Povem samo to, da sva se imela tako lepo, da bova otok vsekakor enkrat obiskala vsaj za teden dni. En dan je bil le za gušt, za občutek. Zdaj res razumem, zakaj ima na otoku veliko (nemških) zvezdnikov svojo hišo.

Enkratne priložnosti, da bi vsaj hodil po severnem morju, nisem hotel zamuditi. Voda niti ni bila tako zelo mrzla, a za kopanje se nisem odločil.

Z otoka sva se vrnila pozno, tako da sva šla naravnost spat. Ker je bil zunaj mraz, sva gretje pustila vklopljeno dlje časa, zraven pa upala, da nama ne bo zmanjkalo plina. Dvakrat sem že pregledal navodila in šel okoli avta, a nisem nikjer odkril kakega indikatorja, koliko plina je še na zalogi. Mislim, da bi en manometer prišel zelo prav.

* Ob omembi plina še ena pomembna stvar. Pred vožnjo je treba plin zapreti. Za vsak slučaj. Sicer kot dobro izobražen gasilec vem, da kakšne filmske eksplozije plinskih jeklenk praktično niso mogoče, vendar sem naučen tudi delovati preventivno. Pa še v navodilih za uporabo piše, da je to treba narediti. :)


---------------------
  1. tuširanje in pranje glave[nazaj]
  2. tako kot pri večini vseh avtodomov[nazaj]
  3. to niso fekalije iz stranišča, je samo voda iz umivalnikov in tuša[nazaj]
Moj RSS naslov je http://feeds.feedburner.com/Piroman
Kaj je RSS in zakaj ga priporočam tudi Vam, si preberite tukaj.
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Prvič z avtodomom | Tagi: , , , | 3 komentarjev »

Brezplačna Simobilova pomoč je lahko v resnici zelo draga

Objavil Pi.Roman dne 9.05.2010

Moj miren, brezskrben dopust v tujini je tretji dan zmotilo občasno piskanje mobilnega telefona. Kolegica mi je poslala en SMS, ki se je potem ponavljal v nerednih intervalih večkrat na dan. Prepričan sem bil, da ni ona kriva, da se ta SMS ponavlja več kot 10-krat v nekaj urah, me je pa malce skrbelo, koliko bo zaradi tega narasel moj telefonski račun. Posredovanje v tujini zna biti namreč zelo drago.

Najprej sem poskusil pisati pošiljateljici SMS-a, če ima ona kakšno težavo s telefonom in če lahko kaj ukrene. Ker tam ni bilo rezultatov, sem se obrnil na pomoč operaterja – na Simobilovo „brezplačno“ številko 080 40 40 40. Ker sem bil v tujini, sem spredaj dodal še 00 386. (Številko sem našel v SMS obvestilu o cenah v tujini, ki sem ga prejel ob prehodu meje).

Poklical sem torej na to številko za pomoč uporabnikom in oglasil se je avtomatski odzivnik: „Za informacije o stroških pritisnite 1, za spreminjanje naročnine pritisnite 2 itd.“ Ti odzivniki mi gredo že tako ali tako na živce, ampak to sem še nekako požrl. Saj razumem, da je veliko informacij takšne narave, da jih lahko zdrdra posnetek …

Končno sem prišel do točke, ko mi je prijazen glas tajnice povedal, da moram za pogovor z živim človekom pritisniti 9. Pritisnem in spet se oglasi tajnica, da bo pogovor sneman, če pa imam kakšno pohvalo ali pritožbo, jo lahko po tem oddam na 040 940 950. Nato mi tajnica pojasni še, da so trenutno vsi operaterji zasedeni in da naj malo počakam.

Počakal sem kakšno minuto, a ni bilo nikogar. Ker sem bil na dopustu, se z zadevo nisem hotel preveč ukvarjati in sem odložil. V naslednjem trenutku sem spet prejel tisti SMS in to me je napeljalo, da sem poklical še enkrat. Tokrat sem poklical kar na številko za pritožbe in pohvale. Sem mislil, da bo mogoče tam šlo hitreje, a je bilo isto – namesto človeka me je pričakala avtomatska anketa, na katero sem odgovarjal s pritiskanjem določenih tipk.

Naslednji dan sem poskusil to nadlogo nekaj časa ignorirati. Ker se prejemanje SMS-ov kar ni nehalo, sem spet poskusil priklicati Simobil, a ponovno brez uspeha. Kolikokrat natančno sem jih poklical, niti ne vem. Moj telefon beleži samo zadnji klic na določeno številko.

Verjetno si že kdo misli, da bi lahko pač ugasnil telefon in bi bil mir. Po eni strani je to res. A pametnega telefona si nisem kupil zato, da bo izklopljen. Uporabljam ga tudi kot fotoaparat in za navigacijo in zato mora biti ves čas na voljo.

Tudi drugi dan sem poskusil s klicem na Simobil, a sem lahko poslušal samo tajnico. Preklel sem jih, zvečer pa telefon ugasnil. Spet sem poskusil naslednji dan, a ni bilo nič drugače. Tajnica je igrala in igrala, o živem človeku pa ne duha ne sluha. Vsi operaterji so bili zasedeni. Čakal sem tudi po pet minut, a nič. Vedno igra ista muzika, ki se je naveličaš že po petih sekundah. V petek ob sedmih zvečer so očitno vsi Slovenci željni pogovora z nekom na Simobilu, tako da si v petnajstih minutah zame nihče ni mogel vzeti časa.

Postopek sem ponovil v soboto zjutraj, malo pred osmo. V prvem klicu še ni bilo uspeha, v drugo pa mi je le uspelo. Oglasila se je neka gospodična. Če si predstavljate, da sem jih klical tri dni, da sem sploh dobil zvezo z nekom živim, mi najbrž ni treba opravičevati slabe volje. Na hitro sem ji pojasnil situacijo, zraven pa pripomnil, da upam, da je številka 080 40 40 40 res brezplačna, saj sem nabil vsaj 20 minut s poslušanjem tajnice, da ne govorim o plačilu posredovanja za neštete SMS-e, ki so se ponavljali zadnje dni. In potem šok; prejem SMS-ov v tujini JE BREZPLAČEN! Klic na to „brezplačno“ številko iz tujine pa JE PLAČLJIV! In seveda gospodična, ki se mi je oglasila, ni nič kriva. Idiot sem jaz, ker je informacija o plačljivosti te brezplačne številke itak zapisana v pogojih poslovanja. Res nosim s seboj na dopust tudi pogodbo z mobilnim operaterjem in jo preberem, če pride do kakšne neljube napake!

Moje nerganje je prekinjal glas gospodične na drugi strani, ki je mirno pojasnjevala, da tako pač je in da bodo napako z nenehnim pošiljanjem enega in istega SMS-a poskusili čim prej odpraviti. Povem naj ji le telefonsko številko, iz katere prihaja SMS in uro, kdaj je bil poslan. Predvideva, da bodo zadevo rešili še tekom dopoldneva, o uspešnosti pa bom obveščen z SMS-om. Super, vsaj ta bo brezplačen!

* Dopolnilo, napisano 20 ur kasneje: SMS, da je zadeva urejena sem prejel. A za njim vsaj še 10 tistih nadležnih, ki se ponavljajo že več kot tri dni.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Komentar | Tagi: , , | 2 komentarjev »

Z avtodomom 1400 kilometrov v dobrih 30 urah

Objavil Pi.Roman dne 8.05.2010

Za drugi dan (sreda) najinega potovanja sva imela cilj Sylt. Ker je bilo napovedano, da bo na otoku lepo vreme še samo v sredo in četrtek, potem pa naj bi padal dež, sva si res želela biti tam čim prej.

Na Sylt se z vozilom pride na dva načina: z avtovlakom iz nemškega mesteca Niebüll ali s trajektom z Danske. Za drugo varianto prej sploh nisva vedela, zato sva iskala podatke za Sylt Shuttle. Katarina je ugotovila, da je za prevoz avtodoma ceneje, če imaš potrdilo o rezervaciji v enem izmed kampov. Na hitro sva pobrskala po spletu in se odločila za najbolj južnega v kraju Hörnum. Rezervacijo sem oddal preko njihove spletne strani, odgovorili so mi v parih urah. Natisniti sem moral kar tisti njihov odgovor in to naj bi pokazal na železniški postaji v Niebüllu.

Ob oddaji rezervacije sem naju napovedal za sredo popoldne. Najbrž mi ni treba posebej pojasnjevati, zakaj sva po kratkem spancu bila v sredo ob 7:401 že naprej na poti. Pred nama je bilo še 900 kilometrov poti.

2.300 kubični 130 konjski Fiatov Multijet2 najine Adrie Matrix je poskočen, tako da sva bila v trenutku pri hitrosti 110 km/h. Prestavna ročica šeststopenjskega ročnega menjalnika je sicer nameščena na pravo mesto, tako da lahko desna roka ves čas počiva na po višini nastavljivem naslonjalu in jo vseeno doseže, vendar se mi nekako prevečkrat zgodi, da se zatika pri prestavljanju v šesto. Slednjo koristim skorajda že od 80 km/h naprej, saj mi tako potovalni računalnik kaže, da imam bolj ugodno porabo. Povprečna poraba pride nekje na slabih 12 litrov na 100 kilometrov.

Komolci lahko skoraj ves čas vožnje počivajo na naslonjalih

Vožnja pri 100 km/h je še zelo udobna in brezskrbna, ob vključenem tempomatu pa sploh. Ob prehitevanju brez težav pospešujem na 120 in švignem mimo počasnejših tovornjakov, malo več pozornosti je treba le tisti trenutek, ko pridem mimo velikih vozil. Zračni tok se takrat tako spremeni, da mi avtodom precej zaziba. Zdi se, kot da me hoče zračni tok najprej odriniti stran od tovornjaka, nato pa me potegne proti počasnemu pasu. Pri tem opisu je treba upoštevati, da sem v smislu vožnje avtodoma še zelo zelen. Verjetno je še kar nekaj rezerve, preden bi začel avto zares plesati, ampak meje res ne bi rad preizkušal. Drugi dan sem se sicer nekaj časa korajžno vozil tudi 120 km/h, a sem opazil, da je ob kakšnem bočnem sunku vetra to zame že malo preveč. Tako sva večino Nemčije prevozila pri hitrosti okoli 105 km/h. Sem že napisal, da mi pri tem super pomaga tempomat? :)

900 kilometrov za en dan ni malo, a se ni zdelo nemogoče. Bal sem se le, da me bo kaj bolel križ, a sta se sedeža voznika in sovoznika izkazala za vrhunska. Ne le, da nudita dober stranski oprijem in sta dovolj čvrsta, tudi nastavljivost naklona je dobra3, za nameček pa sta še vrtljiva, tako da se ju lahko uporablja kot fotelja v bivalnem prostoru. Ko se zvečer spravim s prenosnikom v naročju in z velikim belim špricerjem na mizi pisat takle zapis, sedež nagnem nazaj, noge pa stegnem na klop ob mizi, pa je občutek popoln. Podoživljam vse kar sem videl in doživel čez dan, nato pa to spravim na medij, ki ga bo mogoče celo kdo prebral in mu bo koristil, ko se bo sam prvič spravljal z avtodomom na pot. Priporočam.

*Med pisanjem tega prispevka se mi v glavi poraja še 100 idej, kaj bi moral omeniti in napisati. Zato mi, dragi bralec/draga bralka, ne zameri, ker moje misli v odstavkih švigajo sem ter tja. Prvi namen je vsekakor pisanje za tiste, ki se prvič odpravljajo na potovanje z avtodomom in zanje bi rad zapisal čim več koristnih stvari. V drugi vrsti pa bi vsekakor rad ponudil tudi nekaj vtisov s potovanja, ki ga že po četrtem dnevu ocenjujem kot odličnega.

Da se vrnem k prvotnemu namenu. Proti poldnevu sva ugotovila, da bova v Niebüll prišla pozno zvečer in bova le stežka ujela avtovlak do Sylta. Upoštevaje vremensko napoved bi nama tako ostal samo en dan za pohajkovanje po otoku. Za to pa se nama ni zdelo smiselno odšteti 140 evrov samo za avtovlak, potem pa še dobrih 20 za prostor v kampu. Na hitro sva se odločila in spremenila načrt. Prenočila bova v Niebüllu, nato pa zjutraj brez vozila šla z vlakom na otok4. Tam bova ostala do večera, nato pa se spet z vlakom vrnila prenočevat v Niebüll. V petek se bova zavoljo slabega vremena odpravila proti Hamburgu. Svoboda gibanja v povezavi z avtodomom res dobi povsem nov pomen!

V Niebüll sva prišla ob 22:55, nekaj malega pojedla, se umila in spravila spat. Po prevoženih 1.400 kilometrih v manj kot 31 urah druge možnosti sploh ni bilo. Več o hladnih nočeh na severu in ostalih dogodivščinah pa prihodnjič …

P.S.: Bolj potopisne zapise o najinem potovanju preberite pri Kandeli.


---------------------
  1. po kratkem 5-urnem spancu[nazaj]
  2. dizel, se razume[nazaj]
  3. tako sedeža kot naslona[nazaj]
  4. in tako prihranila 115 evrov[nazaj]
Moj RSS naslov je http://feeds.feedburner.com/Piroman
Kaj je RSS in zakaj ga priporočam tudi Vam, si preberite tukaj.
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Prvič z avtodomom | Tagi: , , , , | 2 komentarjev »

Prvi kilometri z avtodomom (tempomat je zakon)

Objavil Pi.Roman dne 6.05.2010

Po 24 urni zamudi pri prevzemu avtodoma (predhodnik je nekaj polomil in je bilo treba popravit) sva hotela čim prej do prvega cilja, saj je vremenska napoved za Sylt držala le še slaba dva dneva, potem pa je bil napovedan dež.

Najbolj severni nemški otok sem do sedaj poznal le iz filmov in fotografij, tokrat pa se je ponudila enkratna priložnost, da si ga ogledam v živo. V najem sva dobila skorajda čisto nov testni Adriin model Matrix. Ob prevzemu je imel prevoženih dobrih 5.000 kilometrov, midva pa sva jih v prvih 29 urah naredila 1.400.

To je moja prva izkušnja z avtodomom. Želel sem si, da bi za prvič dobil nekaj ličnega, da bi bil enostaven za vozit. Vedno sem se čudil voznikom dolgih ladij, kako zadevo peljejo v ovinek in kako s takšnimi previsi čez zadnjo os sploh obračajo. Zdaj pa sem dobil v roke ključ vozila, ki meri v dolžino krepko čez 7 metrov! Matej in Rok (glavni urednik revije Avtodom) sta me ob prevzemu bodrila, češ da ni panike, samo pri ovinkih naj malo pazim, ker ga je zadaj dosti in je treba biti previden, ker “z ritjo malo pometa”.

Adria Matrix

Spredaj sta bila Peugeot 407 in Adria Matrix poravnana :)

Na hitro sta mi še pokazala, kje se napolni rezervoar z vodo, kje je gorivo, pa plin in kje se spusti odpadno vodo ter izprazni kaseto s fekalijami. V notranjosti ni bilo kaj posebnega, razen komandne plošče nad vrati v bivalni prostor. Na tej plošči se aktivira elektrika za razsvetljavo, pogleda se stanje akumulatorjev, vklopi črpalko za vodo in preveri stanje rezervoarjev za čisto ter odpadno vodo. Rok mi je še pokazal, kako dela termostat za ogrevanje vode ter prostora, povedal, da vse to dela na plin in to je bilo to.

“Odbitne franšize je 700€,” je rekel Rok na pol v šali, preden sva se odpeljala. Z Matejem sva se začudila, kako to, da je govoril v evrih. “Ponavadi je odbitne franšize 1%,” je takoj vskočil Matej. “Saj,” je odvrnil Rok, “avto je vreden 70.000€, torej je 1 procent 700€.” Jaz se pa spravljam s tem bogastvom na skoraj 1.500 km dolgo pot. Juhej!

Dobil sem ključe in že sva se odpeljala proti stanovanju, da naloživa stvari in se podava na pot. Pri speljevanju sem bil previden, ker je bil avto parkiran vzdolž žive meje. Če bi bil prehiter, bi jo z zadkom hitro oplazil. Tako novega avta pa je škoda, da bi mu takoj na začetku zadal kakšne globoke praske.

Prvi občutek je bil naravnost presenetljiv. Avto se vozi skoraj kot osebni. 130 konjev dizelskega motorja se odziva odlično, občutek na cesti je super. Sploh ni bilo strahu, koliko sem blizu sredinske črte ali robnika pločnika. Velika vzvratna ogledala nudijo odličen pregled nad obema stranema vozila, za vzvratno vožnjo so nameščeni parkirni senzorji, ki pa se zaenkrat ne izkazujejo za najbolj zanesljive. Včasih piskajo tudi, če ni za njimi nobene ovire (na to me  je že na začetku opozoril Rok, sedaj pa lahko temu samo pritrdim). Zato mi pri vzvratni vožnji v kočljivih primerih pomaga Katarina.

Ko sva naložila vse svoje stvari v avto (v velikanski prtljažnik sva dala tudi svoja kolesa), sva se še ustavila na bencinski črpalki, napolnila 80-litrski rezervoar z dizlom (za vodo in kaseto za WC je poskrbel že Rok) ter oddrvela proti Karavankam.

Prvih 50 kilometrov sem se še malo lovil in bil res bolj previden. Potem sem postajal samozavestnejši in zanimati me je začelo vse. Preden sva se odpeljala iz Ljubljane sem na hitro preletel knjižico tehničnih navodil, tako da sem vedel, da imam ob volanu tempomat, a mi ga ni uspelo takoj usposobiti. S tem čudom sem se srečal prvič, zato sem ga hotel preizkusiti. Katarino sem prosil, da še enkrat odpre navodila za uporabo in mi prebere, kako je s tem. Še sreča, da znava nemško :) Še enkrat sem poskusil, potem mi je uspelo. In zdaj sem nad to pripravo naravnost navdušen. Nikoli si ne bi mislil, da mi bo ena taka reč tako olajšala vožnjo. Res si nisem mislil, da pravzaprav pritiskanje na plin lahko pomeni precejšnjo dekoncentracijo. Ob vključenem tempomatu sem se med prehitevanjem počasnih tovornjakov lahko veliko bolj osredotočil na volan in na oddaljenost od bankine ter od tovornjaka na desni, kot če bi moral poleg tega še uravnavati hitrost. Tempomat je res super zadeva in to sem prvi dan na glas izrekel vsaj 20-krat. Od vključitve tempomata naprej sem v vožnji res užival. Tudi čez predore proti in skozi Avstrijo.

Mimogrede, Katchberg že ima odprti obe cevi, tako da je v vsako smer dvopasovnica. Vožnja je zdaj veliko udobnejša.1 Tauern že ima zgrajeno novo cev, a staro zdaj prenavljajo, tako da gre zdaj promet v obe smeri po novi cevi. Odprtje prenovljene stare cevi je napovedano za 2011.

Prvi dan sva naredila 500 km, tako da sva prišla skoraj do Nürnberga. Vozila sva od 18:00 do 1:00, vmes pa sva imela skupno za uro in pol postankov. Parkirala sva kar na evtocestnem postajališču, poleg številnih tovornjakov, zatemnila okna in se spravila spat na veliko zadnjo posteljo. Ne vem, ali sva bila preutrujena, ali pa preveč napeta zaradi pričakovanja, a zbudila sva se že pred 6:30. Dogovorila sva se, da hitro pozajtrkujeva, nato pa nadaljujeva proti Syltu, saj sva rezervirala kamp že za to popoldne…

Več v prihodnji objavi…


---------------------
  1. in tudi hitrejša[nazaj]
Moj RSS naslov je http://feeds.feedburner.com/Piroman
Kaj je RSS in zakaj ga priporočam tudi Vam, si preberite tukaj.
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Prvič z avtodomom | Tagi: , , , , | 3 komentarjev »

Z avtodomom na dopust – vse je enkrat prvič

Objavil Pi.Roman dne 3.05.2010

Odštevam ure, ko se bom prvič v življenju na dopust odpravil z avtodomom. Verjetno je za to – da sploh grem na dopust z avtodomom – kriv prav moj blog. No, in Kandelin. Kajti ko so na SiOL-u blogi zacveteli, sva se spoznala z zelo kul tipom Matejem, ki ga blogosfera pozna kot Nergača ali Chefa. On pa je tudi s pomočjo bloga prišel do službe, kjer je imel (in še ima) z avtodomi veliko opravka. Pisal je namreč za revijo Avtodom.

Malo kasneje, ko je postal glavni urednik revije Potepanja1, je Kandelo povabil k sodelovanju. Enkrat sva mu bolj v šali kot zares rekla, da bi nama lahko “zrihtal kak avtodom za kak dopust”. Na najino presenečenje pa je hladno, v takem frajerskem stilu odgovoril, da bi se dalo kaj urediti. Če bova v zameno napisala kakšen potopis.

In tako se zgodba začne. Danes popoldne naj bi prevzela skorajda čisto nov avtodom Adria Matrix in ga v desetih dneh dodobra stestirala. Destinacija – sever Nemčije. Pravzaprav natančnega potovalnega načrta nimava. Za cilj sva si zadala otok Sylt, ki je zadnji pred Dansko mejo. Koliko časa bova ostala na otoku, bo odvisno predvsem od vremena. To že lahko štejem kot prvi plus za dopust z avtodomom. Če nama kaj ne bo ugajalo, se bova pač prestavila drugam. Vsekakor se bova vmes ustavila tudi v Hamburgu, pot nazaj pa bo verjetno šla bolj proti zahodu.

Kandela je namreč že kak mesec nazaj začela brskati po internetu, kam vse bi lahko šla in skoraj vsak dan prihitela vsa navdušena do mene z novim planom: “Ej, lahko bi šla pa tudi tja-in-tja, bi bilo fuuul fajn videti to-in-to…” Sprva sem še prikimaval in odgovarjal, da mi je najbolj važno, da grem v drugo okolje, kjer bom videl nekaj novega, ko se je pa načrt v 14 dneh kar nekajkrat spremenil, sem po moško zarobantil:” Zdaj pa dovolj! Plane spreminjaš hitreje kot se spreminja vreme. Vsega tako ali tako ne bova mogla videti, kamor koli bova šla pa bo vse novo.” Na koncu sem določil, da greva na skrajni sever, potem se pa lahko nazaj vračava počasi in po sprotnih željah.

Nikakor pa ne misliti, da mene ni grabila evforija in da se nisem veselil tega dopusta. Oooo, sem se ga. Pa še kako! Zadnje leto pri Zlatih letih je bilo zelo razburljivo in pestro, delavno pa tudi. Super je delat na tako pozitivnem projektu, ki ga lahko aktivno sooblikuješ in delaš res s samimi super ljudmi. Kljub temu, da sem v zadnjih mesecih veliko časa namenjal invalidom, ki so se udeležili naših delavnic Kulturna spletanja, je moja glava vmes našla čas premlevati določena “moška” vprašanja pri planiranju prvega potovanja z avtodomom. En pomislek je vsekakor, kako se tako velik avto pelje. Vozil sem že gasilske kombije, ampak avtodom je širši. “Tega se hitro navadiš,” je rekel Matej. Po dveh dnevih ga boš vozil kot osebni avto. In me je pomiril. Sicer pa so nemške ceste široke in dobro urejene, tako da pretiranih skrbi s tem najbrž res ni imeti.

YouTube slika preogleda

Potem so prišla bolj tehnična vprašanja: Kje in kako se oskrbiš z vodo, kako je z elektriko (je v avtodomu vtičnica z 220 voltnim izmeničnim tokom?), je smiselno uporabljati WC v avtodomu ali je bolje koristiti kakšne zunanje variante (kampi, postajališča), kako sploh najdeš primerna postajališča …? Vprašanj se je res pojavilo kar nekaj, verjetno bom na vse našel odgovor, ko bova enkrat na poti. Pravzaprav sem do sedaj avtodome od blizu videl samo na lanskem FKK2. In verjetno še niti ne vem, kaj vse me še čaka. Prešinilo me je tudi, kako postopati, če bo treba zamenjat gumo. Na osebnem jo zamenjam 1,2,3. To sem že večkrat dokazal. Ampak pri taki mrcini …  Sicer pa – nisem nek panik, če se kaj zalomi se pač lotim reševanja problema. Vseeno sem malo brskal po internetu in na moje presenečenje nisem našel prav veliko odgovorov. Res se nisem preveč trudil, ampak ob googlanju “prvič z avtodomom” in temu sorodnimi nizi ni bil noben zadetek ne vem kako koristen. Zato sem pa odločil, da po skoraj enoletnem premoru Piromana spet oživim in mu dodam novo kategorijo – prvič z avtodomom. V nekaj prispevkih bom poskusil zapisati vsa mini odkritja in presenečenja, ki bi se jim morebiti lahko izognil, če bi lahko to kje prebral.

Zdaj še samo nastavim samodejni odgovor na mailu “Sem na dopustu“, ugasnem telefon, zmečem stvari v avto in pičim! Čez kak dan se pa javim, kako nama gre. Juhej!


---------------------
  1. priporočam v branje, res![nazaj]
  2. pa tu ne mislim na FreiKörperKultur oz. nudistično plažo. Gre za Festival kampinga in karavaninga[nazaj]
Moj RSS naslov je http://feeds.feedburner.com/Piroman
Kaj je RSS in zakaj ga priporočam tudi Vam, si preberite tukaj.
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Neodločeno, Prvič z avtodomom | Tagi: , , , | 6 komentarjev »

Hvala, prijatelji! [S padalom z Vogla]

Objavil Pi.Roman dne 18.07.2009

Za letošnji rojstni dan so me prijatelji presenetili, da bi me bolj težko. Med drugim so mi podarili bon za skok s padalom z Vogla. Seveda v tandemu. Izvajalec – PAC sports. Katarina jih dobro pozna, je nekaj let med počitnicami služila pri njih. Seveda ni dvoma, da je ona tudi zakuhala tole presenečenje. Jaz sem namreč že nekajkrat na glas sanjal, da bi skočil s padalom, a se za akcijo nisem nikoli odločil.

S štirisedežnico na Orlove glave na Voglu. V ozadju Triglav.

S štirisedežnico na Orlove glave na Voglu. V ozadju Triglav.

Očitno so se prijatelji pri Katarini pozanimali, kaj bi bilo takega, kar bi si jaz želel, in moja draga se je spomnila, da bi lahko šel malo letet. Prišel je torej dan, ko sem organiziral mini piknik za mini krog prijateljev iz domačega Mozirja in za darilo dobil kuverto, v kateri je bil darilni bon. Med odpiranjem kuverte še sploh nisem slutil, kaj bi lahko bilo, ko pa sem zagledal znani logo in modro zeleno barvno kombinacijo, se mi je posvetilo. Roka je zadrhtela, solze sem komaj zadrževal (za 30-letnika se pa res ne spodobi, da bi se cmeril, a ne?!), zahvalil sem se, se mi zdi, kaj več pa nisem uspel izustiti. Res so me presenetili in zelo razveselili.

S padalom nad Triglav? Baje ni problema -  če je veter pravi.

S padalom nad Triglav? Baje ni problema - če je veter pravi.

Zavoljo pomanjkanja časa v kombinaciji z nestanovitnim vremenom je minilo več kot mesec dni, preden sem bon lahko vnovčil. Oni dan je pa le naneslo, da sem, zahvaljujoč prijateljem in moji dragi, po dolgih letih uresničil željo po letenju brez kakšne motorne pomoči. Med potjo iz Ljubljane v Bohinj sem Katarini zaupal, da me že nekaj dni spreletava misel, kakšen je občutek, ko človek leti. Pa si nisem znal predstavljati, kako bi to bilo.

Tandem pilota Rok in Gec. Oba izkušena mojstra.

Tandem pilota Rok in Gec. Oba izkušena mojstra.

V hostlu Pod Voglom me je nekaj minut pred dogovorjeno uro pozdravil tandem pilot Rok. Skupaj s še eno simpatično in zgovorno punco Lidijo in njenim tandem pilotom Gecem smo se odpeljali do gondole pod Voglom, ta nas je ponesla do hotela, od tam smo se s štirisedežnico vzpeli do Orlovih glav, kjer je vzletišče. Lidija in Gec sta skočila prva, malo za tem pa je veter pojenjal. Rok mi je medtem namestil sedež, na glavo sem si poveznil čelado, potem pa sva čakala. Po kakšnih dveh minutah je spet zapihal vzgonski veter, Rok je rekel tri-štiri-zdaj, in sva šla. Med vzletom sem imel fotoaparat nastavljen na snemanje, tako da si lahko pogledate, kako izgleda, ko ti zmanjka tal pod nogami. Občutek je pa nepopisen. Tako kot si pred poletom nisem znal predstavljati, kakšen občutek naj bi to bil, tako ga tudi zdaj ne znam opisat. Svoboda, mir, nepopisno prijeten piš vetra okoli ušes, svoboda, nasmeh, lahkost, vzhičenost, svoboda in če še nisem omenil, nepopisen občutek svobode. Res. Fenomenalno. Ko smo čakali na spodnji postaji gondole pod Voglom, je Rok povedal, da je včasih s padalom v zraku tudi po osem, devet ur. Sem pripomnil, da mora biti to pa že pošteno dolgčas. Je rekel da ne, kaj dosti pa ni razglabljal zakaj in kako. Po kakšnih petih minutah najinega poleta sem mu moral priznati, da bi tudi jaz brez težav ostal tam gori tudi več ur. Kakšen občutek! Samo ti in veter in padalo. Eh, škoda besed. Itak vam ne morem povedat, kako sem užival.

Lidija in Gec tik pred vzletom.

Lidija in Gec tik pred vzletom.

Med letom sem Roka vprašal, če lahko tudi v tandemu dela kake akrobacije. Me je res zanimalo, kako se to občuti. In ko sva se po kakih 15 ali 20 minutah pripeljala nad točko pristanka, me je tako zavrtel, da mi ni bilo jasno, kje je zgoraj in kje spodaj. To pa so sile! Mislim, da sva naredila par lupingov in spiral, ampak čisto točne predstave, kako me je obračal, nimam. Zelo mi je žal, da sem pred temi manevri nekaj zašuštral na fotoaparatu in nimam videa, kako je to izgledalo. Vsekakor je bila nepozabna uživancija.

1, 2, 3 in že sta letela

1, 2, 3 in že sta letela

Take akrobacije vzamejo padalcu veliko višine, tako da sva morala potem kaj hitro pristati. Pristanek je bil brezhiben, po dotiku s trdnimi tlemi sva naredila le kakšne tri korake in sva se ustavila. Mimogrede, ta del je snemala Kandela s telefonom, zato posnetek ni najboljši, a sem ga vseeno vključil v video. Rok mi je po pristanku čestital za uspešno prestan prvi polet, zaključili pa smo na pijači ob jezeru.

Moje noge, nekaj sto metrov pod njimi pa Bohinjsko jezero

Moje noge, nekaj sto metrov pod njimi pa Bohinjsko jezero

Res je bilo nepozabno. HVALA, PRIJATELJI!

YouTube slika preogleda

P.S.: Nekaj o tem si lahko pogledate in preberete tudi pri Kandeli.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Prebliski | Tagi: , , , , , , | 6 komentarjev »

Kako pogosto naj objavljam na blogu?

Objavil Pi.Roman dne 19.05.2009

Vprašanje iz naslova je tema, ki sem jo izbral zaradi debate, ki se je razvila pod prispevkom o “blogih v zatonu“. Gre za razmislek o tem, kaj vse je povezano s frekvenco objavljanja novih prispevkov na blogu.

Vsak blog ima neke svoje posebnosti in vsak bloger ima svoj ritem objavljanja. Nihče ne more reči, da so boljši blogi, kjer je objavljenih več kratkih objav dnevno in nihče ne more reči, da so boljši tisti s samo enim prispevkom na teden. Preden si ustvarimo mnenje o nekem blogu na podlagi pogostosti objavljanja, velja razmisliti o naslednjih dejavnikih:

  • Čas in energija, ki ga ima bloger na voljo – za krajše objave je lahko dovolj že 15 minut, za poglobljen daljši prispevek pa brez težav porabimo več ur. Vsi prispevki, ki so Piromana naredili prepoznavnega kot pomočnika za blogerje, so nastajali najmanj po dve uri, več. V ta čas še ni všteto razmišljanje, kako naj določeno stvar razložim na najbolj enostaven način. Če nekdo objavi več kratkih objav na dan, je lahko npr.v enem tednu v svoj blog vložil prav toliko časa in energije, kot jaz, ki objavljam bolj poredko.
  • Stil pisanja in dolžina člankov – prilepiti YouTube video in ga nasloviti “Ta pesem mi je všeč” je enostavno in ne zahteva kakšnega prečiščevanja besedila in prehude samocenzure. Takšnih objav lahko naredimo več na dan. Povsem drugače je pri tistih, ki blogu posvetijo čas mogoče enkrat tedensko, a se za tisto objavo pripravljajo več ur (brskanje za viri in zanimivimi informacijami na določeno temo, priprava slik …) in nato še za pisanje porabijo kar nekaj časa, ker s tekstom v prvo pač niso povsem zadovoljni.
  • Tematika bloga – nekatere teme so za bralce bolj privlačne, druge manj. Blog z žgečkljivimi vsebinami bo ob enaki frekvenci objavljanja vsekakor imel več obiska, kot tisti, ki piše o zakonodaji Evropske unije.
  • Demografija bralcev – nekateri bralci izbirajo bloge ravno zaradi določene količine vsebin. Enim bolj odgovarja, da lahko večkrat na dan preberejo nekaj novega, drugi pa raje pridejo naokoli le vsakih nekaj dni. Če se bloger zaveda, kakšne bralce ima, lahko ritem objavljanja prilagaja željam bralcev.1
  • Od kod obiskovalci pridejo – nekateri blogi dobijo večino obiska preko iskalnikov, drugi imajo veliko rednih bralcev. Tisti z rednimi bralci verjetno objavljajo bolj pogosto kot tisti, ki dobijo večino obiska preko iskalnikov (ker očitno že imajo vsebine, ki jih drugi pogosto iščejo). Seveda tudi tistim, ki dobivajo največ obiska preko iskalnikov, ne škodi več objav, saj jim le-te prinašajo spet več možnosti za obisk …
  • Komentiranje - mnogi obiskovalci ostanejo dlje časa na tistih blogih, ki imajo veliko komentarjev. Verjetno jih zanimajo tudi mnenja ostalih bralcev. Če se ob neki objavi razvname debata, je vredno razmisliti, ali je že smiselno objaviti nov prispevek ali pa bi bilo bolje še počakati, dokler je razprava v komentarjih še vroča.

Iz tega lahko zaključimo, da kakovosti bloga ne moremo soditi po frekvenci objavljanja. Če že, ima frekvenca zelo majhno vlogo pri tem in edino, kar bi lahko ocenjevali pri frekvenci je konstantnost ritma. Bralec bo s časom opazil, da bloger objavlja npr. ob ponedeljkih in petkih in bo takrat šel preverit, kaj je novega. Se strinjaš?

Lekcija se torej glasi:
YouTube slika preogleda


---------------------
  1. če čuti potrebo po ohranjanju ali celo večanju obiska[nazaj]
Moj RSS naslov je http://feeds.feedburner.com/Piroman
Kaj je RSS in zakaj ga priporočam tudi Vam, si preberite tukaj.
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Nasveti za blogerje | Tagi: , , | 13 komentarjev »

10 stvari, ki si jih kot bralec želim od tvojega bloga

Objavil Pi.Roman dne 11.05.2009

Kakovost bloga ocenjujejo bralci, zagotavlja pa jo pisec. Avtor bloga. Res je, da je blog lahko povsem osebna zadeva, ki shaja tudi brez bralcev, vendar verjetno velika večina bloge piše zato, da bi v njih kaj povedali širnemu svetu. Razumljivo je, da en blog ne bo všeč vsem bralcem, ampak tukaj se bomo omejili na tiste, ki se branja lotijo, ker jih določena tema zanima.

Ob vsakdanjem prebiranju različnih zapisov ponavadi nismo pozorni na posamezne elemente pisanja, ki naredijo besedilo zanimivo, privlačno, razumljivo, poučno, utemeljeno, skratka kakovostno. Če pa želimo sami napisati dober zapis je priporočljivo, da opazujemo tudi druge pisce, s kakšnimi elementi zgradijo dober tekst. Jaz sem se postavil v vlogo bralca in sestavil seznam desetih stvari, ki jih pričakujem od dobrega bloga.1

Poglejmo torej 10 stvari, ki jih jaz pričakujem od tvojega bloga:

1. Ne piši na silo. Rad bi, da pišeš o nečem, kar te res privlači. Če privlači tebe, bo mogoče tudi mene. Če ne drugega, me bo zanimalo, zakaj tebe tako privlači.

2. Tvori smiselne odstavke. Klobaso, ki se vleče brez prestanka, je težko brati. Naj ima vsak odstavek svoje sporočilo, skupek odstavkov naj ta sporočila poveže v končno idejo, ki jo povzameš v zaključku.

3. Piši tako, da bo razumel tudi tisti, ki se ne spozna na temo, ki jo opisuješ. Vem, včasih je kakšno stvar težko pojasniti tako, da je vsem razumljivo, ampak vsaj potrudi se.

4. Ne misli si, da je nekaj očitno. Povej mi. Očitno je samo, če zadevo res poznaš, za vse ostale pa raje pojasni.

5. Kljub temu, da te prosim za nazorno razlago, napiši samo toliko, kot je potrebno. Ko se ti zdi, da si končal, še enkrat preglej besedilo in odstrani ves balast. Raje berem kratke in jedrnate zapise.

6. Ne uporabljaj preveč strokovnih besed, če lahko stvar pojasniš s preprostimi. Ne berem s slovarjem v rokah in tudi v prihodnje nimam namena početi česa podobnega.

7. Ne misli si, da si nekaj več od mene, niti se ne podcenjuj. Bodiva si enakovredna.

8. Ne opravičuj se mi. Tudi če že cel mesec nisi objavil nobenega novega zapisa. Ti si šef svojega bloga in nikomur nisi ničesar dolžan.2

9. Preden svoj prispevek objaviš, ga še enkrat pozorno preglej. Vprašaj se, če si povedal, kar si hotel.

10. K vsakemu zapisu sodijo tudi komentarji. Bodi pozoren do komentatorjev. Ne ignoriraj jih in do njih ne bodi žaljiv. Konstruktivno odgovarjaj na njihove komentarje in vprašanja.

Ko obiščem tvoj blog sem radoveden in pričakujem zanimivo branje. Rad bi prebral nekaj novega. Rad bi kakšen nov podatek ali tvoj (argumentiran) pogled na določeno stvar.
Takšen bralec sem jaz.
Zakaj pa bloge bereš ti in kaj pričakuješ od pisca?


---------------------
  1. Seveda gre k tem desetim dodati še veliko drugih lastnosti dobrega teksta, ki pa bi jih rad slišal od tebe.[nazaj]
  2. vsaj kar se pisanja tiče[nazaj]
Moj RSS naslov je http://feeds.feedburner.com/Piroman
Kaj je RSS in zakaj ga priporočam tudi Vam, si preberite tukaj.
  • Share/Bookmark

Objavljeno v Nasveti za blogerje | Tagi: , , | 17 komentarjev »