Pi.Roman 2.0

Za letošnji rojstni dan so me prijatelji presenetili, da bi me bolj težko. Med drugim so mi podarili bon za skok s padalom z Vogla. Seveda v tandemu. Izvajalec - PAC sports. Katarina jih dobro pozna, je nekaj let med počitnicami služila pri njih. Seveda ni dvoma, da je ona tudi zakuhala tole presenečenje. Jaz sem namreč že nekajkrat na glas sanjal, da bi skočil s padalom, a se za akcijo nisem nikoli odločil.

S štirisedežnico na Orlove glave na Voglu. V ozadju Triglav.

Očitno so se prijatelji pri Katarini pozanimali, kaj bi bilo takega, kar bi si jaz želel, in moja draga se je spomnila, da bi lahko šel malo letet. Prišel je torej dan, ko sem organiziral mini piknik za mini krog prijateljev iz domačega Mozirja in za darilo dobil kuverto, v kateri je bil darilni bon. Med odpiranjem kuverte še sploh nisem slutil, kaj bi lahko bilo, ko pa sem zagledal znani logo in modro zeleno barvno kombinacijo, se mi je posvetilo. Roka je zadrhtela, solze sem komaj zadrževal (za 30-letnika se pa res ne spodobi, da bi se cmeril, a ne?!), zahvalil sem se, se mi zdi, kaj več pa nisem uspel izustiti. Res so me presenetili in zelo razveselili.

S padalom nad Triglav? Baje ni problema - če je veter pravi.

Zavoljo pomanjkanja časa v kombinaciji z nestanovitnim vremenom je minilo več kot mesec dni, preden sem bon lahko vnovčil. Oni dan je pa le naneslo, da sem, zahvaljujoč prijateljem in moji dragi, po dolgih letih uresničil željo po letenju brez kakšne motorne pomoči. Med potjo iz Ljubljane v Bohinj sem Katarini zaupal, da me že nekaj dni spreletava misel, kakšen je občutek, ko človek leti. Pa si nisem znal predstavljati, kako bi to bilo.

Tandem pilota Rok in Gec. Oba izkušena mojstra.

V hostlu Pod Voglom me je nekaj minut pred dogovorjeno uro pozdravil tandem pilot Rok. Skupaj s še eno simpatično in zgovorno punco Lidijo in njenim tandem pilotom Gecem smo se odpeljali do gondole pod Voglom, ta nas je ponesla do hotela, od tam smo se s štirisedežnico vzpeli do Orlovih glav, kjer je vzletišče. Lidija in Gec sta skočila prva, malo za tem pa je veter pojenjal. Rok mi je medtem namestil sedež, na glavo sem si poveznil čelado, potem pa sva čakala. Po kakšnih dveh minutah je spet zapihal vzgonski veter, Rok je rekel tri-štiri-zdaj, in sva šla. Med vzletom sem imel fotoaparat nastavljen na snemanje, tako da si lahko pogledate, kako izgleda, ko ti zmanjka tal pod nogami. Občutek je pa nepopisen. Tako kot si pred poletom nisem znal predstavljati, kakšen občutek naj bi to bil, tako ga tudi zdaj ne znam opisat. Svoboda, mir, nepopisno prijeten piš vetra okoli ušes, svoboda, nasmeh, lahkost, vzhičenost, svoboda in če še nisem omenil, nepopisen občutek svobode. Res. Fenomenalno. Ko smo čakali na spodnji postaji gondole pod Voglom, je Rok povedal, da je včasih s padalom v zraku tudi po osem, devet ur. Sem pripomnil, da mora biti to pa že pošteno dolgčas. Je rekel da ne, kaj dosti pa ni razglabljal zakaj in kako. Po kakšnih petih minutah najinega poleta sem mu moral priznati, da bi tudi jaz brez težav ostal tam gori tudi več ur. Kakšen občutek! Samo ti in veter in padalo. Eh, škoda besed. Itak vam ne morem povedat, kako sem užival.

Lidija in Gec tik pred vzletom.

Med letom sem Roka vprašal, če lahko tudi v tandemu dela kake akrobacije. Me je res zanimalo, kako se to občuti. In ko sva se po kakih 15 ali 20 minutah pripeljala nad točko pristanka, me je tako zavrtel, da mi ni bilo jasno, kje je zgoraj in kje spodaj. To pa so sile! Mislim, da sva naredila par lupingov in spiral, ampak čisto točne predstave, kako me je obračal, nimam. Zelo mi je žal, da sem pred temi manevri nekaj zašuštral na fotoaparatu in nimam videa, kako je to izgledalo. Vsekakor je bila nepozabna uživancija.

1, 2, 3 in že sta letela

Take akrobacije vzamejo padalcu veliko višine, tako da sva morala potem kaj hitro pristati. Pristanek je bil brezhiben, po dotiku s trdnimi tlemi sva naredila le kakšne tri korake in sva se ustavila. Mimogrede, ta del je snemala Kandela s telefonom, zato posnetek ni najboljši, a sem ga vseeno vključil v video. Rok mi je po pristanku čestital za uspešno prestan prvi polet, zaključili pa smo na pijači ob jezeru.

Moje noge, nekaj sto metrov pod njimi pa Bohinjsko jezero

Res je bilo nepozabno. HVALA, PRIJATELJI!

P.S.: Nekaj o tem si lahko pogledate in preberete tudi pri Kandeli.

Vprašanje iz naslova je tema, ki sem jo izbral zaradi debate, ki se je razvila pod prispevkom o “blogih v zatonu“. Gre za razmislek o tem, kaj vse je povezano s frekvenco objavljanja novih prispevkov na blogu.

Vsak blog ima neke svoje posebnosti in vsak bloger ima svoj ritem objavljanja. Nihče ne more reči, da so boljši blogi, kjer je objavljenih več kratkih objav dnevno in nihče ne more reči, da so boljši tisti s samo enim prispevkom na teden. Preden si ustvarimo mnenje o nekem blogu na podlagi pogostosti objavljanja, velja razmisliti o naslednjih dejavnikih:

• Čas in energija, ki ga ima bloger na voljo - za krajše objave je lahko dovolj že 15 minut, za poglobljen daljši prispevek pa brez težav porabimo več ur. Vsi prispevki, ki so Piromana naredili prepoznavnega kot pomočnika za blogerje, so nastajali najmanj po dve uri, več. V ta čas še ni všteto razmišljanje, kako naj določeno stvar razložim na najbolj enostaven način. Če nekdo objavi več kratkih objav na dan, je lahko npr.v enem tednu v svoj blog vložil prav toliko časa in energije, kot jaz, ki objavljam bolj poredko.
• Stil pisanja in dolžina člankov - prilepiti YouTube video in ga nasloviti “Ta pesem mi je všeč” je enostavno in ne zahteva kakšnega prečiščevanja besedila in prehude samocenzure. Takšnih objav lahko naredimo več na dan. Povsem drugače je pri tistih, ki blogu posvetijo čas mogoče enkrat tedensko, a se za tisto objavo pripravljajo več ur (brskanje za viri in zanimivimi informacijami na določeno temo, priprava slik …) in nato še za pisanje porabijo kar nekaj časa, ker s tekstom v prvo pač niso povsem zadovoljni.
• Tematika bloga - nekatere teme so za bralce bolj privlačne, druge manj. Blog z žgečkljivimi vsebinami bo ob enaki frekvenci objavljanja vsekakor imel več obiska, kot tisti, ki piše o zakonodaji Evropske unije.
• Demografija bralcev - nekateri bralci izbirajo bloge ravno zaradi določene količine vsebin. Enim bolj odgovarja, da lahko večkrat na dan preberejo nekaj novega, drugi pa raje pridejo naokoli le vsakih nekaj dni. Če se bloger zaveda, kakšne bralce ima, lahko ritem objavljanja prilagaja željam bralcev.¹
• Od kod obiskovalci pridejo - nekateri blogi dobijo večino obiska preko iskalnikov, drugi imajo veliko rednih bralcev. Tisti z rednimi bralci verjetno objavljajo bolj pogosto kot tisti, ki dobijo večino obiska preko iskalnikov (ker očitno že imajo vsebine, ki jih drugi pogosto iščejo). Seveda tudi tistim, ki dobivajo največ obiska preko iskalnikov, ne škodi več objav, saj jim le-te prinašajo spet več možnosti za obisk …
• Komentiranje - mnogi obiskovalci ostanejo dlje časa na tistih blogih, ki imajo veliko komentarjev. Verjetno jih zanimajo tudi mnenja ostalih bralcev. Če se ob neki objavi razvname debata, je vredno razmisliti, ali je že smiselno objaviti nov prispevek ali pa bi bilo bolje še počakati, dokler je razprava v komentarjih še vroča.

Iz tega lahko zaključimo, da kakovosti bloga ne moremo soditi po frekvenci objavljanja. Če že, ima frekvenca zelo majhno vlogo pri tem in edino, kar bi lahko ocenjevali pri frekvenci je konstantnost ritma. Bralec bo s časom opazil, da bloger objavlja npr. ob ponedeljkih in petkih in bo takrat šel preverit, kaj je novega. Se strinjaš?

Lekcija se torej glasi:

1. če čuti potrebo po ohranjanju ali celo večanju obiska[nazaj]

Kakovost bloga ocenjujejo bralci, zagotavlja pa jo pisec. Avtor bloga. Res je, da je blog lahko povsem osebna zadeva, ki shaja tudi brez bralcev, vendar verjetno velika večina bloge piše zato, da bi v njih kaj povedali širnemu svetu. Razumljivo je, da en blog ne bo všeč vsem bralcem, ampak tukaj se bomo omejili na tiste, ki se branja lotijo, ker jih določena tema zanima.

Ob vsakdanjem prebiranju različnih zapisov ponavadi nismo pozorni na posamezne elemente pisanja, ki naredijo besedilo zanimivo, privlačno, razumljivo, poučno, utemeljeno, skratka kakovostno. Če pa želimo sami napisati dober zapis je priporočljivo, da opazujemo tudi druge pisce, s kakšnimi elementi zgradijo dober tekst. Jaz sem se postavil v vlogo bralca in sestavil seznam desetih stvari, ki jih pričakujem od dobrega bloga.¹

Poglejmo torej 10 stvari, ki jih jaz pričakujem od tvojega bloga:

1. Ne piši na silo. Rad bi, da pišeš o nečem, kar te res privlači. Če privlači tebe, bo mogoče tudi mene. Če ne drugega, me bo zanimalo, zakaj tebe tako privlači.

2. Tvori smiselne odstavke. Klobaso, ki se vleče brez prestanka, je težko brati. Naj ima vsak odstavek svoje sporočilo, skupek odstavkov naj ta sporočila poveže v končno idejo, ki jo povzameš v zaključku.

3. Piši tako, da bo razumel tudi tisti, ki se ne spozna na temo, ki jo opisuješ. Vem, včasih je kakšno stvar težko pojasniti tako, da je vsem razumljivo, ampak vsaj potrudi se.

4. Ne misli si, da je nekaj očitno. Povej mi. Očitno je samo, če zadevo res poznaš, za vse ostale pa raje pojasni.

5. Kljub temu, da te prosim za nazorno razlago, napiši samo toliko, kot je potrebno. Ko se ti zdi, da si končal, še enkrat preglej besedilo in odstrani ves balast. Raje berem kratke in jedrnate zapise.

6. Ne uporabljaj preveč strokovnih besed, če lahko stvar pojasniš s preprostimi. Ne berem s slovarjem v rokah in tudi v prihodnje nimam namena početi česa podobnega.

7. Ne misli si, da si nekaj več od mene, niti se ne podcenjuj. Bodiva si enakovredna.

8. Ne opravičuj se mi. Tudi če že cel mesec nisi objavil nobenega novega zapisa. Ti si šef svojega bloga in nikomur nisi ničesar dolžan.²

9. Preden svoj prispevek objaviš, ga še enkrat pozorno preglej. Vprašaj se, če si povedal, kar si hotel.

10. K vsakemu zapisu sodijo tudi komentarji. Bodi pozoren do komentatorjev. Ne ignoriraj jih in do njih ne bodi žaljiv. Konstruktivno odgovarjaj na njihove komentarje in vprašanja.

Ko obiščem tvoj blog sem radoveden in pričakujem zanimivo branje. Rad bi prebral nekaj novega. Rad bi kakšen nov podatek ali tvoj (argumentiran) pogled na določeno stvar.
Takšen bralec sem jaz.
Zakaj pa bloge bereš ti in kaj pričakuješ od pisca?

1. Seveda gre k tem desetim dodati še veliko drugih lastnosti dobrega teksta, ki pa bi jih rad slišal od tebe.[nazaj]
2. vsaj kar se pisanja tiče[nazaj]

Zadnje čase slišim in berem na več koncih, da je slovenska blogosfera v krizi. Tisti, ki pišejo, pravijo, da ni več toliko obiska, tisti, ki (zadnje čase) bolj beremo, opažamo, da je le malo novih blogov, na splošno se pa veliko manj objavlja, kot se je pred letom dni.

Blogi so obogatili svet

Ja ja, že slišim kakega negativca, ki se bo zgražal nekaj v stilu »Ja itak, blogi so bili samo modna muha«. Ne mislim razglabljati o tem, da so blogi le nekakšen preblisk, zvezdni utrinek, ki že izgoreva. Moje skromno mnenje je, da so blogi super iznajdba, ki je globalno družbo obogatila. Blog lahko odpre vsakdo brez kakšnih posebnih stroškov, če le ima dostop do interneta in osnovno znanje za delo z računalnikom. Blog omogoča pravo dvosmerno komunikacijo. Vsak slehernik lahko pove svoje mnenje, vsak ima možnost objavljat po mili volji. Svoboda do izražanja lastnega mnenja je vrednota, ki ni samoumevna, zato bloge res pozdravljam.

“Veliki štirje” imajo skupaj registriranih več kot 22.500 blogov

V Sloveniji se bloga že kar nekaj let. Kot pri vsaki novosti, je tudi tu bilo potrebnega kar nekaj časa, da so postali res popularni. K temu je veliko pripomogel SiOL, ko je na noge postavil Blogos. V času nastajanja tega zapisa blogos šteje že 11.199 registriranih blogov, na njih pa 112.824 objav. Na eDnevniku beležijo 7.275 članov in 63663 objav. Večerovih blogov je 2.518, njihovi avtorji pa so objavili 32.361 zapisov. RTV beleži 1565 blogov z 20.065 zapisi. Potem je tu še nekaj manjših ponudnikov brezplačnih blogov in pa čedalje več tistih, ki se odločajo za lastno domeno.

Frekvence objav so zelo različne

Blogov je torej veliko. Je pa res, da ne moremo oceniti, koliko je še aktivnih. Že samo jaz sem v raziskovalne namene odprl blog pri petih ponudnikih in sem na njih objavil le po tri poskusne zapise in nehal. Aktivne pisce lahko delimo na zelo redne (kot je npr. Irena Sirena, ki že od vsega začetka objavlja z občudovanja vredno frekvenco treh prispevkov na dan), redne (od ene do pet objav na teden, npr. Chef), občasne (npr. Kandela) in pa priložnostne, ki na blogu objavljajo le “za praznike”.

Ne kvantiteta, kvaliteta je pomembna

Drugo (in zame bolj pomembno) delitev blogov bi lahko naredili glede na vsebino. Eni pišejo čudovite in resnično kakovostne prispevke, v katere vložijo veliko truda in jih je veselje brati, drugi blog izkoriščajo kot osebni dnevnik, eni pa pišejo, ker mislijo, da morajo.¹ Slednji so tisti, ki so blog odprli, ker so slišali, da so blogi kul. Ker pa nimajo česa povedati (se pa čutijo dolžne, da vsake toliko časa nekaj napišejo), velikokrat lahko beremo zapise v stilu »Že dolgo časa se nisem oglasil, zato zdaj nekaj pišem«. Tudi prav. Jaz ne obsojam nikogar. Vsak naj blog izkorišča tako, kot se mu zdi.

Piroman goes 2.0

Jaz ga uporabljam zato, da svoje znanje delim z drugimi in poskušam tako prispevati h kakovostnejši blogosferi. In ko sem zadnjič prebral Fetalijevo kritiko uredništva Blogosa, sem se zamislil: »Kako lahko obogatim svoj blog in tako pripomorem k izboljšanju stanja na slovenskih blogih?« Moj blog je obiskalo veliko ljudi, ki so želeli blogati, pa niso obvladali tehničnih prijemov. Navodil za uporabo je nastalo kar nekaj, po komentarjih sodeč sem marsikomu pomagal. Me veseli! Ampak ti ljudje zdaj blogajo. Jim lahko ponudim še kaj? Odločil sem se, da je treba Piromana obuditi in mu zadati nov cilj. Ta cilj se imenuje dvigovanje kakovosti blogov. V zadnjih letih sem nabral veliko znanja o tem, kakšni prijemi so potrebni za povečanje obiska na blogu, kako pisati kakovostne vsebine, kako graditi skupnost, kako vzpodbujati bralce h konstruktivni debati in podobno. Najavljam torej novo usmeritev bloga Piroman. Lahko bi mu rekli tudi Piroman 2.0.

Na koncu še vprašanje: Kakšno pa je tvoje mnenje o kakovosti slovenskih blogov?

1. Seveda bi lahko definiral še veliko več različnih tipov, ampak to ni moj namen[nazaj]

Bolj kot je internet dostopen, več ljudi ima težave z odvisnostjo. Eni so odvisni od Facebooka, drugi od Twitterja, tretji od Youtuba, četrti od česa drugega.

Velike težave imajo mladi, to je dijaki in študenti. Še večje težave pa lahko imajo zaposleni, ki delajo z računalnikom, saj lahko njihova produktivnost upade, to pa šefom verjetno ne bo všeč in v najslabšem primeru lahko kdo izgubi tudi službo.

In kako rešiti problem? Najboljši recept je verjetno disciplina. Če mislite da ste odvisni¹ od določene spletne strani, skupnosti ali česa podobnega, se ustavite, premislite in si določite čas, ki ga lahko porabite za svojo »drogo«. Ta čas si potem postopno skrajšujte do nekega razumnega minimuma.

Če menite, da nimate dovolj samodiscipline, vam predstavljam KeepMeOut.com.

Gre za mini orodje, ki vas bo opominjalo, če boste na stran zahajali prepogosto. Deluje tako, da vpišete URL strani, na katero po vašem mnenju zahajate prepogosto, in program vam bo ponudil nadomestni URL, preko katerega boste od sedaj naprej dostopali do svoje omiljene strani. Najbolje, da si ta nadomestni URL dodate med priljubljene strani in potem redno uporabljate tega.² Če boste poskusili stran obiskati več kot enkrat v določenem časovnem intervalu (npr. 60 minut), vas bo aplikacija KeepMeOut ustavila in opozorila, da bi bilo dobro še nekaj časa počakati, preden spet obiščete vašo priljubljeno stran.

1. priznanje samemu sebi je prvi korak[nazaj]
2. in ne originalnega[nazaj]

Radi twittate? Bi to počeli v službi, pa se bojite, da bi vas kdo videl? Če ste obakrat prikimali, potem imam rešitev za vas! Imenuje se SpreadTweet.

Elliot Kember je britanski neodvisni spletni razvijalec, ki je prav za takšne primerke razvil aplikacijo, ki slavno mikroblogersko orodje Twitter skrije pod krinko Microsoftovega programa Excel. Ko si boste namestili dotično aplikacijo, se bo torej prikazala razpredelnica, skoraj identična Excelovi, tako da vaš šef ne bo posumil, da zapravljate čas na Twitterju.

Aplikacija deluje na podlagi Adobe AIR (tega morate imeti nameščenega, dobite ga tukaj) in ponuja tri različne videze razpredelnic, ki jih dobite tukaj:

• Office 2007 (Windows)
  
• Office 2003 (Windows)
  
• Office OSX

Če vam nameščanje novih programov na računalnik ne diši ali pa na službeni računalnik ne morete sami nameščati programja, ima Elliot Kember alternativno rešitev - SpreadTweet kot spletna aplikacija.¹  Pa naj še kdo reče, da tale Elliot ni genialec!

P.S.: Domača stran Spreadtweeta: http://www.elliottkember.com/spreadtweet.html

1. odprite to povezavo, nato se prijavite na “Login via Twitter”[nazaj]

Oni dan sem prejel vabilo. Za deveto uro zjutraj. Prišlo nas je le kakih 8 firbcev. Sicer pa tisti, ki ste prejeli vabilo in niste prišli - niste kaj veliko zamudili.

Razen okusnega zajtrka in XL majice nam niso dali več kot pičle tri ure prednosti. Ob devetih se je reč začela, ob desetih končala, vmes smo dobili gesla za poskusni dostop doma, ob štirinajsti uri bo pa itak javno dostopno na http://io.siol.net. Več si lahko preberete še tukaj in na iO blogu, ki bo baje obveščal o vseh novostih, tako da si ga lahko mogoče dodate v RSS reader.

Vseeno pa lahko rečem par pohvalnih besed o samem produktu - predstavljajte si televizijo, do katere lahko dostopate s katerekoli naprave, ki ima internetni brskalnik (PC, notebook, mobilniki, verjetno tudi igralne konzole itd.).

Poleg TV programov še kamere v živo, videospoti in prostor za lasten izbor (playlista). V prihodnosti pa še več. Super!

Evo, še kratek video za pokušino:

Odkar imamo računalnike in internet, so on-line igre na njih nekaj nepogrešljivega. Igramo se vsi. Od najmlajših pa do najstarejših. In igre so nekaj, kar je koristno tudi za možgane.

Igramo za zabavo in sprostitev, včasih pa tudi tekmujemo in s tem krepimo borbenega duha. In borbenega duha nam pomagajo krepiti tudi na SiOL-u. Tekmovalnost bodo poskušali zbuditi tudi v televizijskih uporabnikih. Ja, prav sem zapisal - uporabnikih. Ker to niso več samo gledalci. Gledalec gleda in je več ali manj pasiven. Odkar pa televizijski signal lahko sprejemamo preko interneta, v našem primeru s pomočjo SiOL TV, ima gledalec veliko več možnosti. Televizija je postala interaktivni medij. Poleg že znane ponudbe TV programa in teleteksta lahko uporabnik SiOL TV-ja kar na televiziji prebere zadnje novice (sicer objavljene na spletnem portalu www.siol.net) posluša radijske postaje, si ogleda kakšen film na zahtevo v HD tehniki ali odigra kakšno igro.

SiOL TV turnir
In pri igrah se zdaj nekaj dogaja. Od danes (9. marec 2009) dalje lahko uporabniki storitve SiOL TV Plus sodelujejo v SiOL TV turnirju. Turnir poteka tako, da uporabnik igra samostojno igro, rezultati vsake igre pa se zapišejo na skupno lestvico. Turnir traja 14 dni (z izjemo prvega, ki bo trajal tri tedne). Prvi trije na lestvici bodo nagrajeni z žetoni za ogled vsebin v videoteki in s praktičnimi nagradami. Vrsta teh turnirjev se bo zaključila junija 2009. Takrat bodo med vsemi sodelujočimi izžrebali tri super nagrade. Prvo bom najbrž dobil jaz (mini prenosnik Acer), ostale pa lahko imate vi .
P.S.: Po hodnikih se šepeta, da se že pripravljajo tudi multiplayer igre. Torej se splača začeti trenirat. Pa še nagrajeni ste lahko!
P.P.S.: Za tiste, ki nimate SiOL TV Plus paketa, pa ostanejo spletne igre na http://igre.siol.net/.

Junija 2008 sem menjal avto. Stalne zaposlitve nimam, delam prek avtorske pogodbe, zato kredit ni prišel v poštev. Edina varianta je bil leasing, pa še za to sem rabil poroka. Ampak do tu vseeno vse lepo in prav.

Ko sem našel avto, ki ustreza mojim željam in je v cenovnem rangu, ki sem si ga določil, je avtohiša zame uredila leasing pri “njihovih sosedih čez cesto”, VBS. Zračunali so mi mesečni obrok, ki je znašal 134,77 evra, pri tem pa spodaj napisali, da je - citiram: “obrestna mera spremenljiva in temelji na uporabi EURIBOR 3M, ki ob sklenitvi pogodbe znaša 4,8570%. V primeru spremembe EURIBOR 3M¹ za 0,1000% odstotne točke ali več glede na vrednost, ki je veljala ob sklenitvi pogodbe oz. ob zadnji predhodni spremembi obrestne mere, lahko LD² prilagodi višino preostalih plačil LJ³ vsakega 1.1., 1.4., 1.7. in 1.10. v letu.”

Poleg pogodbe sem takrat dobil plan plačil, tako da mi mesečno sploh niso izdajali položnic. To me sicer ni toliko motilo, sem pač preko spleta vsakega prvega v mesecu nakazal dogovorjeni obrok 134,77.

Včeraj pa od VBS prejmem prazno položnico z dopisom, da sem poleg obroka, ki znaša 135,34 (pozor, znesek ni več isti od dogovorjenega na začetku), dolžan še 9,38 evra. “Zakaj že?!?”. Od VBS-a do včeraj nisem prejel nobene pošte, nobenega obvestila o kakršnikoli spremembi tarife, nič. Ker je bila ob pregledovanju pošte ura že pozna, sem začel pristojne na VBS-u klicarit danes ob 8:13. Oglasil se je avtomatski odzivnik, kjer mi je prijazen ženski glas povedal, da naj pokličem znotraj delovnega časa, ki je od osmih naprej … “Ok,” sem si mislil, “so pač šli najprej na kavico.” Kličem ob devetih, se nihče ne oglasi. Kličem ob pol desetih, ista pesem. In ko ob enajstih končno dobim zvezo z nekom živim, mi ta pojasni, da so enkrat novembra usklajevali neke zadeve z EURIBOROM in da sem prejel obvestilo (ki ga nisem!!!) in da se od takrat pač vleče dolg, ker jaz nakazujem 134,77, oni pa so takrat moj obrok dvignili na 135,34. Zraven so seveda vsak mesec zamudne obresti, tako da je pač do sedaj naneslo za 9,38 evra dolga. “Ampak EURIBOR 3M danes znaša 1,8 odstotka, to je občutno manj kot pa je bil junija 2008⁴. In zadnje mesece ves čas pada. Moj obrok bi moral biti zdaj nižji, ne pa višji,” sem začel logično in na glas razmišljat. Pa mi gospa hladno odvrne, da bi moral jaz zahtevat, da se to uskladi. Oni sicer usklajujejo obrok z EURIBOR-om, ampak samo na zahtevo stranke. In tako sem izvedel, da so me pol leta lepo nategovali in mi do danes zaračunavali tri procente prevelik obrok samo zato, ker se jaz nisem spomnil od njih zahtevat, da mi oni uskladijo obrok. Takrat, ko se je pa EURIBOR dvignil, so ga seveda uskladili samoiniciativno. Brez moje zahteve in brez da bi me o tem obvestili.⁵ In mimogrede, za nazaj uskladitve seveda ne morem zahtevat. Moja zahteva bo veljala od naslednjega meseca dalje.

Če imate torej na grbi kak leasing, vam svetujem, da pri leasingodajalcu preverite, kakšen EURIBOR vam zaračunavajo. V mojem primeru je zadostovala telefonska zahteva. Povedat sem moral le ime, priimek in številko pogodbe.

Zanimiv slogan, kaj ne?

In za konec še dodatek - po pogovoru s to gospo sva ugotovila, da imajo oni moje podatke vnešene dvakrat. Pri pripravi pogodbe so namreč moj naslov zapisali napačno. Ampak to sem ugotovil, še preden sem pogodbo podpisal. Avtogram sem dal šele na drugo pogodbo, s pravilnim naslovom. In gospa je nonšalantno ugotovila, da so mi mogoče prvo obvestilo o dvigu tarife poslali na tisti prvi, napačni naslov (kjer ime in ulica sicer štimata, namesto pošte 3330 Mozirje pa je navedena 1000 Ljubljana). In mimogrede, tudi dotično obvestilo je bilo poslano na “ljubljanski” naslov.⁶ Lopovi!

1. EURIBOR (Euro Interbank Offered Rate) je medbančna obrestna mera, po kateri si reprezentativne banke iz evro območja medsebojno ponujajo depozite (posojajo denar) za določeno ročnost. Oznaka 3M pomeni 3-mesečni[nazaj]
2. Leasingodajalec[nazaj]
3. Leasingojemalec[nazaj]
4. 4,8570 odstotka[nazaj]
5. Zato pa piše v zgornjem citatu, da LAHKO prilagodijo višino ostalih plačil[nazaj]
6. ampak številka pogodbe je prava, zato sem vseeno plačal[nazaj]

Wordpress je znan kot (verjetno) najbolj razširjen blogerski sistem na svetu. V Sloveniji ga uporabljamo blogerji na SiOL-u, poganja tudi več ali manj zapuščene bloge na Delu, zanj pa se odločajo tudi vsi znanci, ki blogajo na lastnih domenah (Roni, Sanja, Katarina, Karmen, Boštjan …) . Kako tudi ne bi - je odprtokodni, kar pomeni, da je brezplačen, posodablja se redno, zanj pa je na voljo tudi ogromno vtičnikov, ki navaden blog obogatijo do te mere, da je lahko že kičasto.

Zadnji dve leti se s tem sistemom seznanjam v vseh njegovih razsežnostih. Priredil in prevedel sem že kar lepo število predlog, ki jih sedaj veselo uporabljamo na Blogosu, potem mi to ni bilo dovolj in sem ustvaril nekaj svojih. Skoraj vsak dan sem videl kakšen nov izziv in prej ali slej sem ga tudi uspešno zaključil.

Ves ta čas spremljam tudi nekaj tujih blogov, ki se ukvarjajo z Wordpressom, z optimizacijo za spletne iskalnike (SEO), zanima pa me tudi napovedovanje prihodnosti razvoja internetnih aplikacij in vsega, kar diši po modernih tehnologijah. Ko se je znanja nabralo nekaj več, me je grizlo, kako mojstri Wordpress uporabljajo kot Content Management System (CMS). Drugače povedano, na Wordpressu sem hotel postaviti portal, kjer se na naslovnici zapisi ne bi prikazovali v kronološkem zaporedju, ampak bi jih na preprost način tam izpostavljal glede na želje urednika. V začetku leta 2008 se je pojavila odlična priložnost, ko smo se s prijatelji odločili za postavitev portala Zlata leta. Zlata leta so dokaz, da se da. In potem so prišle nove naloge. Na podoben način sem potem postavil tudi spletno stran za Vinsko klet Bistrica, včeraj pa smo lansirali še prenovljeni Sonček.

Zadnje dni pa sem se pogovarjal za izdelavo še enega portala. S potencialnim naročnikom sem se pogovoril in ugotovil česa si želi. Svetoval sem mu, predstavil sem mu svojo idejo, naredil ponudbo, potem pa je za nekaj dni poniknil. Seveda je šel poizvedovat naokoli, ali mu lahko kdo ponudi več za manj denarja. Logično, to bi naredil tudi jaz. In po tednu dni se je potencialni naročnik spet oglasil z nekaj vprašanji. Nič nočem obsojati, ampak vprašanja so bila takšna, da mi je bilo takoj jasno, da je bil pri nekom, ki Wordpressa najverjetneje ne pozna. Vprašanje, ki me je najbolj presenetilo pa je bilo, da je Wordpress sistem za bloganje in da ni primeren za portal, ker je neprijazen do uporabnika.  Da je Wordpress brez težav uporabljen tudi kot CMS, sem odgovoril jaz. Zdaj pa vprašanje za vas: Ali je Wordpress za uporabnika res neprijazen?